Ob branju Stopnjišč taborniškega znanja se mi poraja kup vprašanj, nekaj pomislekov in močan občutek odpora. S spodnjim besedilom želim razložiti svoje mnenje in nasloviti zame najpomembnejše pomisleke. Rad bi orisal tudi izziv, ki ga vidim v prihodnje, predvsem kompatibilnost teh programskih smernic (ironično – PROsmernice) z predlogom vizije taborništva 2030. Najbolj direktno, zdi se mi, da je namen dokumenta strel v koleno, pri čemer bi vsebino lahko smiselno uporabili na drugačen način – zelo blizu temu, kar je v obrazložitvi zapisano, da je bil osnovni namen pobudnic PROsmernic. Hvala vsem, ki si boste vzeli čas za branje tega daljšega zapisa. Hvaležen bom vaše povratne informacije.

V procesu snovanja vizije taborništva 2030 sem sodeloval od samega začetka. Zelo močno sem navijal zanj, ker tudi sam čutim potrebo, da se taborniki v Sloveniji poenotimo – istočolnost, pa te fore. Ampak sam bi se kadarkoli in vedno znova raje poenotil na ravni idej in vrednot, kot pa aktivnosti. Dobri vodje komunicirajo želene učinke in ne predpisujejo poti, ki nas bo vse pripeljala do tja. Postavljanje v pozicijo tistega, ki ve več od ostalih, ki ve, kaj je prav in kaj ne, je po mojem mnenju izredno nevarno in nesprejemljivo za taborniško organizacijo, kakršne del želim biti.

Na tej točki se mi zdi, da sta vizija taborništva 2030 in Stopnišče taborniških znanj nezdružljiva. Kot omenjeno, vizija se trudi poenotiti tabornike v Sloveniji na podlagi skupnih, že sprejetih idej in vrednot in je odraz današnjega časa. Pri tem dopušča raznolikosti, s čim rodovi te cilje dosežejo, dokler je upoštevan tudi dogovorjen način (taborniški pristop). Na drugi strani Stopnišče taborniških znanj v večjem delu praktično izloča druge vsebine, pri čemer kvaliteta programa ne izhaja iz poslanstva in idej, niti iz načina izvedbe, ampak zgolj iz izbire vsebin. V tem pogledu se vračamo nazaj na točko, kjer smo že bili in to ne na boljše.

Stopnišče taborniških znanj je, izhajajoč iz zapisanega namena, politični dokument, ne programsko orodje

Ob branju Stopnjišč taborniškega znanja se mi poraja kup vprašanj, nekaj pomislekov in močan občutek odpora. S spodnjim besedilom želim razložiti svoje mnenje in nasloviti zame najpomembnejše pomisleke. Rad bi orisal tudi izziv, ki ga vidim v prihodnje, predvsem kompatibilnost teh programskih smernic (ironično – PROsmernice) z predlogom vizije taborništva 2030. Najbolj direktno, zdi se mi, da je namen dokumenta strel v koleno, pri čemer bi vsebino lahko smiselno uporabili na drugačen način – zelo blizu temu, kar je v obrazložitvi zapisano, da je bil osnovni namen pobudnic PROsmernic. Hvala vsem, ki si boste vzeli čas za branje tega daljšega zapisa. Hvaležen bom vaše povratne informacije.

V procesu snovanja vizije taborništva 2030 sem sodeloval od samega začetka. Zelo močno sem navijal zanj, ker tudi sam čutim potrebo, da se taborniki v Sloveniji poenotimo – istočolnost, pa te fore. Ampak sam bi se kadarkoli in vedno znova raje poenotil na ravni idej in vrednot, kot pa aktivnosti. Dobri vodje komunicirajo želene učinke in ne predpisujejo poti, ki nas bo vse pripeljala do tja. Postavljanje v pozicijo tistega, ki ve več od ostalih, ki ve, kaj je prav in kaj ne, je po mojem mnenju izredno nevarno in nesprejemljivo za taborniško organizacijo, kakršne del želim biti.

Na tej točki se mi zdi, da sta vizija taborništva 2030 in Stopnišče taborniških znanj nezdružljiva. Kot omenjeno, vizija se trudi poenotiti tabornike v Sloveniji na podlagi skupnih, že sprejetih idej in vrednot in je odraz današnjega časa. Pri tem dopušča raznolikosti, s čim rodovi te cilje dosežejo, dokler je upoštevan tudi dogovorjen način (taborniški pristop). Na drugi strani Stopnišče taborniških znanj v večjem delu praktično izloča druge vsebine, pri čemer kvaliteta programa ne izhaja iz poslanstva in idej, niti iz načina izvedbe, ampak zgolj iz izbire vsebin. V tem pogledu se vračamo nazaj na točko, kjer smo že bili in to ne na boljše.

Stopnišče taborniških znanj je, izhajajoč iz zapisanega namena, zame politični dokument, ki negira bistvo Programa za mlade – aktivnosti ne izhajajo iz poslanstva, vzgojnih ciljev in vzgojnega ideala. Te dosega kvečemu posredno, pri čemer ne opredeli, čemu so predlagane tematike in aktivnosti z dosego le-teh bolj primerne od drugih.

Zakaj se strinjam z vsebino Stopnišča taborniških znanj?

Ker na pregleden in smiseln način na nekaj primerih vodnikom razloži, da je potrebno vsebine izbirati in prilagajati razvoju (starosti) otrok. Ker pokaže, kako se vsebine lahko vsebinsko nadgrajujejo in stopnjujejo. Ker lahko prepreči, da bi prostovoljci s člani izvajali neprimerne vsebine.

Zakaj se ne strinjam z namenom Stopnišča taborniških znanj (ČEMU)?

Program za mlade je izredno progresiven temeljni programski dokument, ki poleg statuta Zveze tabornikov Slovenije opredeljuje glavne ideje taborništva – poslanstvo, taborniški pristop, vzgojne prioritete in ideale, vzgojne cilje, prisego, zakone, taborniška načela ter področja delovanja taborniške organizacije, pri čemer so »intenzivnost delovanja na področjih in programske prioritete odvisne od značilnosti posamezne družbe, družbenega dogajanja in usmeritev za družbeni razvoj«.

Program za mlade je bil načrten in zavesten odmik od zapovedanih aktivnosti, kot smo jih poznali pred njegovim sprejetjem v Osnovnem programu in še bolj preko “rdečih knjižic”. Zdi se, da vse od takrat poteka dilema o bistvu taborništva – o naši identiteti. Vem, da se kar nekaj avtorjev dokumenta Stopnišče taborniških znanj, predvsem načelnik za program v ZTS, ki je nov dokument potrdil, dobro zaveda te dileme, saj smo o tem večkrat skupaj debatirali, tudi v okviru pisanja nove vizije taborništva 2030.

Očitno smo prišli do točke, ko se moramo o tem širše pogovoriti. Za prihodnje delovanje taborniške skupnosti se zdi pozitivno, da bi o tem sprejeli skupno odločitev. Ne zdi pa se konstruktivno, da nekdo tak dokument samo objavi in ga razglasi za končanega, pri čemer bo širši konsenz glede njegove smiselnosti šele pričel lobirati v taborniški javnosti.

Program za mlade nikjer ne govori o tem, KAJ točno taborniki počnemo in to z dobrim razlogom. To odgovornost nalaga prostovoljcem, da sami poiščejo, se odločijo in pripravijo najboljše možne aktivnosti. Del našega vzgojnega programa je ravno to, da kot prostovoljec raziskuješ, odkriješ in razumeš, zakaj so določene aktivnosti boljše od drugih. Pri tem se namen aktivnosti ne zaključi pri uspešni izvedbi in usvojenem praktičnem znanju, ampak so to zgolj sredstva za dosego višjih ciljev – vzgojnih ciljev, vzgojnega ideala, poslanstva taborništva. Drugi, prav tako ključni del tega pa je evolucija aktivnosti. Zgolj skozi testiranje novih, drugačnih aktivnosti lahko najdemo tiste, s katerimi najbolje dosegamo želen namen, na dogovorjen način – preko taborniškega pristopa.

Razlika med PROsmernicami, ki jih omenjajo v spremnem besedilu, in Stopniščem taborniških znanj je v tem pogledu očitna iz tabele, ki so jo priložili:

Odmik od osnovne ideje PROsmernic se je začel že v prejšnjem mandatu, nestrinjanje med avtoricama in komisijo za program pa ni bilo vsebinsko, ampak KONCEPTUALNO, kar je v spremnih dokumentih tudi razloženo.

Razlika je zelo subtilna in lahko ob branju zgolj vsebine ‘tabel znanj’ bralcu uide. Zame pa predstavlja ključno vrednostno sodbo, ki ni nikjer utemeljena ali potrjena s strani večine – PROsmernice naj bi govorile o tem, da določenih vsebin ni smiselno početi pri določeni starosti članov. Stopnišče taborniških znanj na drugi strani določa, da so nekatere vsebine / aktivnosti boljše od drugih in bi jih morali prostovoljci umestiti v tisti v dobršen del programa. Strinjam se, da se vrednostna sodba zgodi tudi pri vzgojnih idealih, vzgojnih ciljih ter vrednotah taborništva. Zato je tako zelo pomembno, da je v Programu za mlade podrobno razloženo, čemu smo si izbrali ravno te dotične stvari in ne drugih. Prav zaradi te vrednostne sodbe trdim, da je Stopnišče taborniških znanj političen in ne programski dokument – njegov namen ni pomoč vodnikom, ampak smernica za načrtovalce, da v letni program umestijo »prave« stvari. Ker PROsmernice niso imele tako ambicioznega namena, utemeljitev in potrditev s strani večine nista bili potrebni.

Na drugi strani smo vse te programske dokumente ravno zaradi vprašanja legitimnosti potrdili na skupščini z glasovanjem.

Če bi moral sam strniti in karikirati razliko med obema dokumentoma:

Kot namen novega dokumenta je izpostavljenih več stvari, pri čemer so zame sporne vsaj sledeče:

1. Stopnišče taborniških znanj postavlja »temeljna taborniška znanja« na enakovredno mesto drugim idejam taborništva in jemlje avtonomijo za odločanje o programu tako članom, kot tudi prostovoljcem. Podaja vrednostno sodbo o tem, katere so boljše vsebine od drugih, ne da bi to utemeljil.

2. Stopnišče taborniških znanj se večkrat sklicuje na Program za mlade, pri čemer daje vtis, da »temeljna taborniška znanja« že obstajajo. Program za mlade nikjer ne predpisuje aktivnosti, ki naj bi jih izvajali za dosego našega poslanstva.

Iz Navodil za uporabo, stran 3., odstavek Kako gradivo uporabiti kot načelnik družine, rodu?:

»Načelniki so odgovorni za usklajevanje in spremljanje dela vodnikov in specialistov pri uresničevanju Programa za mlade, kar vključuje tudi temeljno taborniško znanje. Z zavedanjem in upoštevanjem pomena temeljnega taborniškega znanja za posameznega člana in za taborniško organizacijo, se krepi tudi kakovost samega taborniškega programa kot vzgojno-izobraževalne dejavnosti.«

3. Dokument daje navidezno možnost izbire ter s tem upraviči povezavo z idejami PzM. Če je zapovedane 2/3 celote, so stvari še vedno zapovedane. Program za mlade odgovornost za izbiro in pripravo vsebin nalaga prostovoljcem in aktualnemu izvršnemu odboru. V programu za mlade ni predvideno, da so aktivnosti zapovedane in imajo možnost, da se trenutnim dogajanjem v družbi prilagajajo.  

Iz Navodil za uporabo, stran 2., odstavek Priporočila za uporabo, 2. točka:

»Ker delujemo skladno s Programom za mlade, se ne zahteva, da člani v posameznem obdobju usvojijo vse zastavljene cilje. Stremimo k temu, da člani rodu usvojijo (vsaj) dve tretjini temeljnih taborniških znanj za svojo starostno skupino (npr. MČ III), razen v primeru, če za to nimajo usvojenih predznanj (npr. znanj za MČ II).«

4. Nikjer ni razloženo, kako smo določili »temeljna taborniška znanja« in kdaj smo se o tem skupaj strinjali. Predstavljena so kot dejstvo. Pri tem se zdi, da bodo v prihodnje uporabljena za legitimacijo določenih vsebin, aktivnosti, literature in izobraževanj, pri čemer prihaja do krožnega sklica med vzroki in posledicami.

Iz Navodil za uporabo, stran 1., Uvod, 4. odstavek:

»Glavni cilj gradiva je opremiti naše MČ in GG s temeljnim taborniškim znanjem. Načelnike, vodnike in specialiste Stopnišče taborniških znanj prek ciljev usmerja v znanja, ki naj bi jih predali svojim članom pri neki starosti. So tudi osnova za pripravo drugih taborniških gradiv in pripravo nadaljnjih vsebin in aktivnosti, primernih za naše člane.«

Poenostavljeno: Ker smo do sedaj organizirali te aktivnosti in izobraževanja, nas to diferencira od drugih – nas dela Tabornike. Čemu moramo v prihodnosti delati te aktivnosti in imeti ta izobraževanja? Ker so te vsebine tiste, ki nas bodo delale Tabornike.  

To gradivo članov ne bo opremilo z znanjem. Zdi se kot najcenejši odgovor starša ali učitelja na otrokovo vprašanje »Čemu moram to delati / se tega učiti?«. Ta odgovor poznamo vsi: »Ker sem jaz tako rekla.« ali »Ker je tak učni program.« in je klasični primer napake v sklepanju, da je stvar pravilna, ker je izrečena s strani avtoritete.

5. »Temeljna taborniška znanja« bi morala biti najmanjši skupni imenovalec in osnova za poenotenje med taborniki iz različnih taborniških rodov.

Iz namena Stopnišča taborniških znanj:

»Ponuditi nabor temeljnih taborniških znanj, za katera si želimo, da jih imajo naši člani usvojena ob prestopu v starostjo vejo Popotnikov in popotnic. Vključno s tem poenotiti osnovni nivo znanja tabornikov po Sloveniji.«

Zakaj se ne strinjam z načinom Stopnišča taborniških znanj (KAKO)?

Glede na zapisano v spremnem besedilu in očitno turbulentno zgodovino dokumenta, ne razumem, zakaj bi dokument razglasili za končan in za strinjanje z njegovo vsebino lobirali šele po objavi, pri čemer:

• iz gradiva ni jasno, ali so pilotni rodovi dobili v testiranje PROsmernice ali Stopnišče taborniških znanj,
• iz gradiva ni jasno, ali je bil strokovni pregled opravljen po kosih (temah), na ravni dokumenta ali kot del celote taborniške ideje (skladnost s PzM),
• gradivo ni bilo poslano širši taborniški javnosti pred objavo, komentarji pred objavo niso bili možni,
• iz gradiva izhaja, da tega programskega dokumenta skupščina ne bo potrjevala.

FAQ – pogosta vprašanja

Naključni sogovorec: »Torej po tvoje ne bomo več postavljali šotorov in kurili ognjev!«

Ne, to je napaka v sklepanju. Ne trdim, da so vsebine, ki so zapisane v Stopnišču taborniških znanj slabe. Trdim, da je slabo, da se predpisujejo kot edina pravilna možnosti (pa čeprav zgolj v delu programa). S tem, ko rečem, izvajajmo aktivnosti, s katerimi bomo najbolj uspešno dosegli želen učinek, v nobenem pogledu ne branim, da kdorkoli za ta namen postavlja šotor.

Naključni sogovorec: »Pa saj je dovolj časa za vse!«

Taborniki imamo za svoje delovanje izredno majhen delež celotnega časa članov. Tudi absolutno tega časa ni veliko. S tem, ko nekdo zapove, katera so »temeljna taborniška znanja«, predpisuje, da do želenega učinka pelje samo ena pot, na drugi strani pa zahteva, da se temu nameni čas, ki ga posledično ni mogoče izkoristiti za druge aktivnosti.

Naključni sogovorec: »Ampak a veš koliko časa in truda so prostovoljci vložili v ta dokument? Ne moremo sedaj tega kar zavreči.«

Vsebina tabel znanj se mi zdi primerna za uporabo, če bo njen namen, da razloži, katere vsebine, nivo znanja ni primerno za določeno starost članov. Lahko tudi obrnemo in rečemo, da razlaga, kater nivo je primeren za katero starost. Dokument, ki določa, katere vsebine bi morali obravnavati znotraj programa ali ki določa katero znanje naj bi člani usvojili, pa se mi zdi kontraproduktivno in v nasprotju s sprejetimi smernicami programa.

Naključni sogovorec: »Ampak potem ne moremo videti nobenega rezultata na članih niti ali vodnik dela dobro ali ne.«

Menim, da je možno za to izbrati drugačne kriterije. Primernost, strokovnost, priprava, izvedba, napredek članov v sposobnostih, skladnost s taborniškim pristopom, zasledovanje vzgojnih ciljev … Ne pa zgolj izbira vsebine.

Na drugi strani se strinjam, da je učinek na člane izredno težko izmeriti, saj se kaže na zelo dolgi časovni skali. Zato smo v viziji taborništva zapisali, da si želimo biti »zmožni pokazati metodološko dokazan učinek na mlade ljudi, ki so bili več let člani naše organizacije.« Sam sem si pri tem predstavljal podobno raziskavo kot jo je WOSM že izvedel v več različnih državah sveta.

Naključni sogovorec: »To so samo tvoji strahovi. Čisto narobe si predstavljaš to zadevo.«

Res je. To so moji strahovi. Na žalost sem v 15-letnem obdobju prostovoljstva prevečkrat videl, kako se nekateri prostovoljci oklenejo besed za voljo praktičnosti, merljivosti. Videl sem, da je ljudem težje sklepati iz konceptov na dejanskosti in da je iz primerov zelo enostavno potegniti napačne zaključke. Videl sem, kako se začetne ideje izrodijo v končno stanje, ki ga je veliko težje spremeniti. V svojem rodu vidim, kaj pomeni, da se skupaj ves čas izprašujemo, kaj v resnici pomeni kakovosten taborniški program in kakšen je, če ga vsebinsko ne zapovedujemo. Ja, moj strah je, da je možno enake vsebine izkoristiti v različne namene. Zato bi raje videl, da skupaj več truda usmerimo v poenotenje glede poslanstva, vizije, vrednot in ključnih idej, kot pa glede določanja aktivnosti in znanja članov.

Izhajajoč iz vsega zapisanega si želim, da dokument Stopnišče taborniških znanj potrdi skupščina ZTS, saj bodo rodovi tisti, ki bodo ta program izvajali. V primeru, da bo dokument sprejet, bom predlagal, da se sprejetje Vizije taborništva 2030 umakne z dnevnega reda skupščine, saj bo glede na odločitev ta dokument po mojem zahteval ponovni premislek in preoblikovanje vizije.

Še enkrat hvala za pozornost! Srečno in po pameti.

Mojih 5 centov na to temo. Mislim, da bi večino težav ki jih imamo s stopniščem rešili s popravki spremnega besedila. Če od tam odstranimo poved “član mora opraviti vsaj 80% napisanega”, potem od  2506 besed zgornjega eseja ostane samo še tole:

Vsebina tabel znanj se mi zdi primerna za uporabo, če bo njen namen, da razloži, katere vsebine, nivo znanja ni primerno za določeno starost članov. Lahko tudi obrnemo in rečemo, da razlaga, kater nivo je primeren za katero starost. From Blaž Zupančič

To je to. Če gledam stopnišče kot tabelo pogostih taborniških znanj ni v njem skoraj nič spornega. In kot takega ga jemljem kot programski dokument, ki ne nasprotuje PzM, temveč ga dopolnjuje.

PzM mi pove, da naj dam članom na izbiro kaj delajo in da lahko delamo karkoli, stopnišče pa mi pove nekaj idej kaj naj jim ponudim in kdaj. Za izvajalce programa je to koristno, ker vsi rodovi vsega navedenega iz različnih razlogov ne počnejo in lahko v tem najdejo kakšno novo idejo. Pri tem se strinjam da ni potrebe da strogo zapovemo koliko česa “morajo” osvojiti.

S tega vidika bi bil vesel, če bi razpravo iz politične obrnili v vsebinsko. Da bi raje razpravljali kaj dokumentu manjka, kaj v sami tabeli ni ok, ali pa kako naj popravimo spremno besedilo, da ga vodniki ne bodo razumeli narobe.

Naj skupščina potrjuje dokument? Pa ja, zakaj ne, demokratičnost je ponavadi dobra stvar.

Ne ga pa dajat na razpravo samo zato, da ga zavrnemo ker nam ni všeč. Dajmo dokument dopolnit, popravit in ga potem tudi pametno uporabiti.

Še en malce daljši tekst – ampak je berljiv, sem se zelo potrudil. 🙂

Program za mlade je ena največjih zablod, ki je bila sprejeta v organizaciji v zadnjih dveh desetletjih. Je utopija, ki ne more nikoli zaživeti, saj ne živimo v družbi, kjer bi vsak počel samo to kar mu paše in pri tem preživel.

Če bi bili pa na svetu samo taborniki, potem bi si lahko vzeli neskočno časa, da bi tuhtali kaj paše vsakemu posameznemu članu organizacije in mu pripravljali individualizirani program.

V trenutku, ko bi prešli na idejo “vse se prilagaja posamezniku”, bi se tudi začel razpad organizacije.  Bistvo taborništva je v skupinskem delu, dopolnjevanju drug drugega in tudi prilagajanju drugega drugemu. Vse te pretirane želje po individualizaciji forsira par posameznikov, ki pa ne vidijo, da s tem v resnici uničujejo taborništvo. Vsak dan vidimo kam je prišel svet (družba), kjer je edino posameznik nekaj pomembnega, vse ostalo ga pa ne briga.

Če odmislimo popolno prilagajanje posamezniku, in se posvetimo njegovim potrebam, hitro ugotovimo, da ima vsak od nas neke okvirje v katerih se giblje. Če teh okvirjev ni, sistem propade – velja za družbo, službe in seveda tudi za tabornike. Okvirji nam določajo kaj lahko počnemo znotraj določenega sistema, mi pa s sprejemanjem teh okvirjev povemo ali so za nas sprejemljivi. Če nam ni všeč okriv pri tabornikih, gremo h gasilcem. Če nam ni všeč okvir na delovnem mestu, zamenjamo službo.

Vsekakor ti okvirji pri tabornikih ne smejo biti “zacementirani”, ampak  osnova mora obstajati. K tej osnovi pa potem vsak doda in izvaja aktivnosti, ki so mu najbolj pri srcu.

Zato vsaka organizacija rabi svoje cilje in načrt kako jih bo dosegla. S tem se spet postavi okvir (mimogrede – to naredi tudi vsaka vizija). Če ZTS kot zveza društev nima skupnega cilja, s skupnimi minimalnimi standardi na področju programa, izobraževanja, dela z mladimi itd., potem nima smisla da obstaja.

Mladi v ZTS so sposobni premikati gore. To je bilo že neštetokrat dokazano. Ampak prav tako je bilo neštetokrat dokazano tudi to, da je izmed vseh teh mladih recimo 20 % takih, ki se nadpovprečno angažirajo, ki živijo za to, da organizacija  deluje, pa naj bo to na rodovem, območnem ali državnem nivoju. Tem sledi 60 % mladih, ki se po potrebi aktivirajo, so sposobni slediti zgledom prve skupine, vendar niso niti pol toliko angažirani kot prva skupina – kar je popolnoma normalno! Imamo pa tudi 20 % takih, ki pač so in od njih ni nobene večje koristi.

Tistih prvih 20% bo delovalo po principu Programa za mlade, če bi ga imeli napisanega ali pa ne. So pač taki po naravi, da se angažirajo, si vzamejo čas, tuhtajo in tehtajo, se žrtvujejo. Vsi ostali pa rabijo konkretne okvirje v katerih naj delujejo. To pa tudi zaradi tega, ker jih šolski sistem ukaluplja od malega. Če jim samo vzamemo kalup, s tem nismo naredili ničesar, ker bodo izgubljeni in bodo (preverjeno) obstali na mestu. Treba jih je naučiti, da lahko delajo tudi izven okvirja. Ampak pri tem ne smemo pozabiti, da potreba po okvirju vedno ostane in da večini pač paše, da imajo okoli sebe okvir!

Ko smo že pri šolah – tudi tam imajo učne načrte, pa tam poučujejo ljudje, ki so pred tem štiri leta hodili na faks, da so dobili vsa potrebna znanja. Pri tabornikih se pa od sprejema Programa za mlade pričakuje, da bodo mladi, ki so stari 16+ in še sami sebe zelo konkretno iščejo pod soncem, bili sposobni igrati pedagoge pol mlajšim otrokom brez kakršnih koli podpornih vsebin.

Če bi slepo sledili paradigmi Programa za mlade (vsak naj počne to kar mu paše), bi moral biti vsak vodnik vrhunski menedžer, tak ki je sposoben voditi najzahtevnejše sisteme, saj usklajevanje osmih mulčkov, kjer bi vsak delal kar je njemu ljubo, ni nič manj zahtevno kot vodenje organizacije z več ducat zaposlenimi. Ali je pošteno od organizacije, da mladim vodnikom vzbuja slabo vest, ker mogoče ne zmorejo slediti fantazijskim ciljem?

Mladi lahko v naši organizaciji premikajo gore, nimajo pa nadnaravni sposobnosti.

Sam sem zelo vesel, da je nastalo Stopnišče taborniških znanj, saj kaže, da so posamezniki in rodovi ugotovili/potrdili, da je bila ukinitev Osnovnega programa s sprejemom Programa za mlade napaka.

To se je pred tremi leti izkazalo tudi na zimskih obiskih dveh večjih rodov MZT, saj smo se takrat resno začeli pogovarjati o tem, da moramo nazaj postavit Osnovni program. O tem, da bomo za začetek spisali osnovni program za področje orientacije in topografije ter nato k sodelovanju povabili še ostale rodove, smo kasneje diskutirali tudi na ravni izvršnega odbora MZT. Žal je bilo toliko že aktivnih projektov in potem še korona, da tega nismo uspeli zagnati.

Osnovni program (tisti, ki je bil ukinjen s Programom za mlade) je potreboval osvežitev, ne pa ukinitve, saj mladi v taborniški organizaciji nikoli niso imeli težav zaradi tega, da znotraj sistema Osnovnega programa niso mogli izvajati stvari, ki so se njim zdele najbolj primerne in na način, ki je bil njim najbolj všeč. Vse je bila stvar iznajdljivosti.

Bistveno pri celi stvari je pa to – Program za mlade in Stopnišče taborniških znanj lahko delujeta z roko v roki če se PZM prilagodi do te mere, da bo spisan za družbo v kateri živimo in ne neko fantazijo, kjer so taborniki vse kar obstaja na tem svetu in otroci ter prostovoljci niso omejeni s časom, financami, družbo … Tisti najbolj pridni prostovoljci bodo delali tako, da bodo v največji možni meri iskali svoje rešitve, preostali, velika večina, bo pa uporabila Stopnišče taborniških znanj in še kakšno drugo literatoru ali pripomočke, če jih bodo imeli na voljo.

Treba se je zavedati, da nismo vsi za vse. Blaž je glasbeni kreativec, jaz nisem to niti pod razno. Sem pa jaz vizualni kreativec, Blaž pa ne. In tako je v življenju. Za določene stvari, kjer nismo najboljši, potrebujemo recepte, če želimo da kam pridemo. Pa naj bo to za kuhanje jedi ali pa pripravo taborniškega programa za otroke in mlade.

20 % vodnikov zato ne rabi Programa za mlade, rabi samo okvir, kjer lahko preverjajo, če so otrokom dali potrebna osnovna taborniška znanja. Večina preostalih vodnikov bo pa potrebovala  recepte in jih bo izvajala tako kot bodo napisani. In to je v resnici dobro, saj bodo otroci v njihovem vodu dobili znanje/vrednote/… ki jih potrebujejo. Ko bodo ti otroci starejši, bodo imeli dobro osnovo, da to nadgradijo in sami postanejo eni izmed tistih 20 % najbolj angažiranih tabornikov.

Nekateri izmed zgoraj opisanih vodnikov bodo (tudi/predvsem) s pomočjo receptov prišli do spoznanja, kaj je dober program in ga bodo kasneje, ko bo njihov vod v veji GG, sami začeli izvajati program z minimalno ali brez podpore receptov.

Ker vem, da velika večina vodnikov in načelnikov zdaj že ne ve več kaj je osnovni program in kako lahko izgleda “knjiga receptov”, delim z vami povezavo do Osnovnega programa in knjigice Delo z MČ – Tretji plamen.

Osebno podpiram vse poizkuse, da določimo kaj so osnovna taborniška znanja, ker bo zaradi tega velika večina vodnikov delala lažje in kvalitetneje. Ko bodo rodovi znali izraziti to potrebo dovolj na glas, bo vseeno ali je neka ekipa pripravljala Prosmernice ali pa Stopnišče taborniških znanj. Končni rezultat bosta v resnici dva dokumenta – en, ki bo povedal kaj so osnovna taborniška znanja in drugi, ki bo povedal v kateri starosti so otroci sposobni razumeti določene vsebine. Kombinacija obojega bo pa tisto kar potrebujejo vodniki.

Uživajte.

Muc

Zdej pa pazi nepričakovano – zmotil sem se. A shocker, I know. 🙂

Ne bi imel problema, če bi nekdo izpostavil mojo napako in omenil, da PzM v zahtevah za osvojitev preizkušenj govori o temeljnih taborniških znanjih za določeno starostno skupino in označil še odstavek v samem PzM. Več kot zgolj s pojmom sicer ni zapisano, kaj to pomeni. Morda implicitno bi bilo možno razbrati, da so to znanja, ki so del mnogoboja.

Zdej pa naprej na odgovor Mačku… Rock & roll. 😀

Moje ugotovitve iz tvojega zapisa:

1. Določene stvari bi rad zapovedal – torej postavil okvir, celo zahteve.
2. Ne predlagaš principov, razmišljanj, argumentov, na podlagi katerih bi utemeljil nabor teh znanj. (tudi v gradivu manjka)
3. Ne govoriš o postopku, kdo in kako lahko tak okvir sprejme in ga naloži vsem rodovom.
4. Imaš željo, da bi izboljšal delo vodnikov in jim ga tudi olajšal.

Torej, še enkrat – nimam težav, če imamo vsebine, za katere si močno želimo, da jih vodniki izvajajo ali znanje, za katerega si želimo, da ga člani usvojijo. Zdi se mi narobe, da zapovemo znanje ali aktivnosti. To se mi ne zdi potrebno. Micro-management. Zdi se mi pametno, da se veliko avtonomije glede aktivnosti prepusti rodovom, ki se to dogovorijo znotraj kolektiva. Avtonomijo glede aktivnosti bi morali imeti tudi vodniki, po mojem. Kvaliteto bi meril z drugimi vatli.

Želim si, da obstaja neko ozadje, argument, na podlagi česa smo naredili izbor teh znanj. Zakaj so ta, katera so in zakaj jih je toliko, kot jih je. Če ne obstaja drug argument, mora biti zadeva demokratično sprejeta, da je po mojem legitimna. Če so to znanja, ki so potrebna za mnogoboj, potem je to zapisano že sedaj, sprejeto v okviru PzM in dodatna pojasnila niso potrebna.

Skupna nama je želja, da se pomaga vodnikom, da bo naš program za člane boljši. Ne verjamem pa, da se bo to zgodilo samo od sebe zaradi tega, kar to piše v nekem dokumentu. Zgodilo se bo, če se skupaj za določeno stvar odločimo in potem mi, prostovoljci, načrtovalci, vodnikom osebno pomagamo, podpiramo in jim dajemo hitro povratno informacijo, kaj delajo dobro in kaj ne. Programska komisija ZTS naj za ta namen pripravi orodja, ki bodo v pomoč prostovoljcem. Strateški dokument ni orodje. Programska komisija lahko pripravi tudi strateške dokumente, ampak za te naj pridobi široko strinjanje vseh. Vodniki pa za boljše delovanje potrebujejo naš čas. In zato je to po mojem mnenju tako težko.

V svojem zapisu drugače po mojem mnenju uporabiš retorično tehniko strawman, kjer karikiraš, kaj Program za mlade pomeni, da lažje poudariš, da se ti zdi nesmiseln. Program za mlade se niti v celoti, niti v večini ne prilagaja posamezniku.

Kot drugo bi opozoril še, da si svoj zapis oblikoval kot dejstva, ne osebna mnenja. Če so stvari dejstva, jih lahko merljivo utemeljimo. Pri tem bi rad opozoril, da nismo dorekli, kaj je mera, za katero si vsi skupaj zavzemamo. V tem pogledu lahko rečemo, da je usvojenih veščin vedno manj, morda je celo znanja vodnikov vedno manj, ampak ni nujno, da je naš program zato slabši. Paziti moramo na to, kaj merimo in na kakšen način vzpostavimo vzročno-posledično zvezo. Razumem tudi, da bi si mnogi želeli hitre povratne informacije, da so pri svojem delu usmešni in da cilji v obliki znanja to sigurno omogočajo. Moj strah je, da se zadovoljimo samo s tem in pozabimo, da se naše poslanstvo dosega na veliko daljši časovni skali, kar pa pomeni tudi, da je veliko težje merjliva, morda celo nemogoča na ravni posameznika.

Pri odstavku, kjer omenjaš, da nismo vsi za vse, se strinjam s tabo! Potrebujemo recepte, ideje, najboljše prakse. Ampak. Zame so to lahko vodila in je to dovolj. Ravno to, da sem kot vodnik v nečem dober, mi narekuje, da bom to vsebino lažje prenašal naprej in s tem poskrbel za kvaliteten program. Če sem plezalec, gremo plezat. Če sem v pevskem zboru, bomo peli. In tako naprej. Ravno z razumevanjem tega, da vsi niso za vse, ne razumem, zakaj bi jim vse nalagali.

Govoriš o procentih, komu naj bo PzM namenjen (“Tistih prvih 20% bo delovalo po principu Programa za mlade, če bi ga imeli napisanega ali pa ne. So pač taki po naravi, da se angažirajo, si vzamejo čas, tuhtajo in tehtajo, se žrtvujejo.”)  – torej najboljši vodniki tega ne potrebujejo, ker bi v vsakem primeru delali dobro – da raje podprimo tiste “slabše” vodnike, spodnje, ne zgornjih decilov. Ne strinjam se z dveh vidikov. Prvi je, da PzM ni orodje za vodnike. Ta dokument jim moramo razložiti na drugačen način in tu vse poskuse podpiram. Drugi pa je, da se po svoji naravi ne strinjam s premiso. Želim si, da najbolj sposobni kažejo smer, so vzor in testirajo stvari, kot pa da jih mi omejimo, jim zapovemo vsebine in jim morda damo celo vedeti, da ne smejo razmišljati drugače. Naša organizacija je v svojem ustroju konzervativna, zato se mi zdi bolj pomembno, da se tistim, ki želijo delati kvalitetno, morda drugače, da vedeti, da je to v redu in jih pri tem podpiramo. Tudi če to pomeni, da pri tej evoluciji ubijejo kako našo sveto kravo.

Za zaključek – glede na količino gneva, ki veje iz tvojega zapisanega in dejstva, da verjetno v mnenju nisi osamljen, predlagam znano strategijo – sprejmi ali spremeni. Zagrenjenost pa pri tem ne pomaga. Ne gradimo nekaj novega, ampak se pogovarjamo o temeljnem programskem dokumentu, o katerem smo se skupaj strinjali in ga potrdili. Naj bodo tudi prihodnji strateški dokumenti taki.

Srečno!

Zdej pa pazi nepričakovano – zmotil sem se. A shocker, I know. 🙂

Ne bi imel problema, če bi nekdo izpostavil mojo napako in omenil, da PzM v zahtevah za osvojitev preizkušenj govori o temeljnih taborniških znanjih za določeno starostno skupino in označil še odstavek v samem PzM. Več kot zgolj s pojmom sicer ni zapisano, kaj to pomeni. Morda implicitno bi bilo možno razbrati, da so to znanja, ki so del mnogoboja.

Zdej pa naprej na odgovor Mačku… Najprej, hvala za tvoje mnenje! Potem pa… Rock & roll. 😀

Moje ugotovitve iz tvojega zapisa:

• Določene stvari bi rad zapovedal – torej postavil okvir, celo zahteve.
• Ne predlagaš principov, razmišljanj, argumentov, na podlagi katerih bi utemeljil nabor teh znanj. (tudi v gradivu manjka)
• Ne govoriš o postopku, kdo in kako lahko tak okvir sprejme in ga naloži vsem rodovom.
• Imaš željo, da bi izboljšal delo vodnikov in jim ga tudi olajšal.

Torej, še enkrat – nimam težav, če imamo vsebine, za katere si močno želimo, da jih vodniki izvajajo ali znanje, za katerega si želimo, da ga člani usvojijo. Zdi se mi narobe, da zapovemo znanje ali aktivnosti. To se mi ne zdi potrebno. Micro-management. Zdi se mi pametno, da se veliko avtonomije glede aktivnosti prepusti rodovom, ki se to dogovorijo znotraj kolektiva. Avtonomijo glede aktivnosti bi morali imeti tudi vodniki, po mojem. Kvaliteto bi meril z drugimi vatli.

Želim si, da obstaja neko ozadje, argument, na podlagi česa smo naredili izbor teh znanj. Zakaj so ta, katera so in zakaj jih je toliko, kot jih je. Če ne obstaja drug argument, mora biti zadeva demokratično sprejeta, da je po mojem legitimna. Če so to znanja, ki so potrebna za mnogoboj, potem je to zapisano že sedaj, sprejeto v okviru PzM in dodatna pojasnila niso potrebna.

Skupna nama je želja, da se pomaga vodnikom, da bo naš program za člane boljši. Ne verjamem pa, da se bo to zgodilo samo od sebe zaradi tega, kar to piše v nekem dokumentu. Zgodilo se bo, če se skupaj za določeno stvar odločimo in potem mi, prostovoljci, načrtovalci, vodnikom osebno pomagamo, podpiramo in jim dajemo hitro povratno informacijo, kaj delajo dobro in kaj ne. Programska komisija ZTS naj za ta namen pripravi orodja, ki bodo v pomoč prostovoljcem. Strateški dokument ni orodje. Programska komisija lahko pripravi tudi strateške dokumente, ampak za te naj pridobi široko strinjanje vseh. Vodniki pa za boljše delovanje potrebujejo naš čas. In zato je to po mojem mnenju tako težko.

V svojem zapisu drugače po mojem mnenju uporabiš retorično tehniko strawman, kjer karikiraš, kaj Program za mlade pomeni, da lažje poudariš, da se ti zdi nesmiseln. Program za mlade se niti v celoti, niti v večini ne prilagaja posamezniku.

Kot drugo bi opozoril še, da si svoj zapis oblikoval kot dejstva, ne osebna mnenja. Če so stvari dejstva, jih lahko merljivo utemeljimo. Pri tem bi rad opozoril, da nismo dorekli, kaj je mera, za katero si vsi skupaj zavzemamo. V tem pogledu lahko rečemo, da je usvojenih veščin vedno manj, morda je celo znanja vodnikov vedno manj, ampak ni nujno, da je naš program zato slabši. Paziti moramo na to, kaj merimo in na kakšen način vzpostavimo vzročno-posledično zvezo. Razumem tudi, da bi si mnogi želeli hitre povratne informacije, da so pri svojem delu usmešni in da cilji v obliki znanja to sigurno omogočajo. Moj strah je, da se zadovoljimo samo s tem in pozabimo, da se naše poslanstvo dosega na veliko daljši časovni skali, kar pa pomeni tudi, da je veliko težje merjliva, morda celo nemogoča na ravni posameznika.

Pri odstavku, kjer omenjaš, da nismo vsi za vse, se strinjam s tabo! Potrebujemo recepte, ideje, najboljše prakse. Ampak. Zame so to lahko vodila in je to dovolj. Ravno to, da sem kot vodnik v nečem dober, mi narekuje, da bom to vsebino lažje prenašal naprej in s tem poskrbel za kvaliteten program. Če sem plezalec, gremo plezat. Če sem v pevskem zboru, bomo peli. In tako naprej. Ravno z razumevanjem tega, da vsi niso za vse, ne razumem, zakaj bi jim vse nalagali.

Govoriš o procentih, komu naj bo PzM namenjen (“Tistih prvih 20% bo delovalo po principu Programa za mlade, če bi ga imeli napisanega ali pa ne. So pač taki po naravi, da se angažirajo, si vzamejo čas, tuhtajo in tehtajo, se žrtvujejo.”)  – torej najboljši vodniki tega ne potrebujejo, ker bi v vsakem primeru delali dobro – da raje podprimo tiste “slabše” vodnike, spodnje, ne zgornjih decilov. Ne strinjam se z dveh vidikov. Prvi je, da PzM ni orodje za vodnike. Ta dokument jim moramo razložiti na drugačen način in tu vse poskuse podpiram. Drugi pa je, da se po svoji naravi ne strinjam s premiso. Želim si, da najbolj sposobni kažejo smer, so vzor in testirajo stvari, kot pa da jih mi omejimo, jim zapovemo vsebine in jim morda damo celo vedeti, da ne smejo razmišljati drugače. Naša organizacija je v svojem ustroju konzervativna, ker vsi s tem branimo lepe spomine na stvari, kot so bile, ko smo bili mladi. Se mi pa zdi bolj pomembno, da se tistim mladim, ki želijo delati kvalitetno, morda drugače, damo vedeti, da je to v redu in jih pri tem podpiramo. Tudi če to pomeni, da pri tej evoluciji ubijejo kako našo sveto kravo. Vem, kako težko je peljati svoje člane taboriti ven iz Ribna, kako težko je spremeniti vodniški tečaj, čeprav si vodja, ker vem, kolikokrat sem slišal besede: “Ja, ampak nismo še tam.” Ne govorim o aktivnostih, ampak o principu, mentaliteti, kulturi v organizaciji.

Za zaključek – glede na količino gneva, ki veje iz tvojega zapisanega in dejstva, da verjetno v mnenju nisi osamljen, predlagam znano strategijo – sprejmi ali spremeni. Zagrenjenost pa pri tem ne pomaga. Ne gradimo nekaj novega, ampak se pogovarjamo o temeljnem programskem dokumentu, o katerem smo se skupaj strinjali in ga potrdili. Naj bodo tudi prihodnji strateški dokumenti taki.

Srečno!

Meni se je vedno zdelo zelo dobro, da so rodovi samostojne pravne osebe tako pravno, kot pri svojem delovanju tudi v praksi. Ker se na koncu to, da rodovi mirno ignorirajo dokumente, ki nastajajo in jim pri njihovem delovanju v najboljšem primeru samo nič ne pomagajo kaže kot poslednja rešilna bilka organizacije.

Vrhovi organizacije pa že dolga leta močno otepajo česarkoli, kar bi lahko pomagalo rodovom pri dejanskem delovanju in štancajo neke dokumente, ki so neuporabni, neživljenski ali oboje hkrati. Poleg PzM, ki bi lahko v najboljšem primeru predstavljal progamske smernice (nikakor pa to ni program), sem uspel videti tudi 16 strani dolg prostovoljski dogovor namenjen temu, da bom na nekem tečaju predaval manj časa, kot bi ga potreboval za izpolnitev tistega obrazca ipd.

Imamo inštruktorje (, ki jih vsake 3 leta malo preimenujemo), mentorje in coache imamo tečaje namenjene osebni rasti za lastne potrebe in seveda tudi cel kup dokumentov, ki so bili spisani za lastne potrebe teh istih skupin posameznikov.

Širok nabor zanj, ki so v organizaciji obstajala in (čeprav nekaterim to skrajno ni všeč) tudi na nek način definirala organizacijo izginja. S tem izginja tudi program, ki je v resnici naše tržno blago in ki nas dela do neke mere edinstvene v poplavi organizacij, ki se vse zavzemajo za boljšega, bolj odgovornega … človeka in naravo in… (a free game of bullshit bingo).

S tem izginja tudi identiteta in prepoznavnost in tudi sposobnost pridobivanja članstva, ki ne sme biti vezano samo na občasni “Gremo mi po svoje” ali pa obdobja, ko neke individualne akcije posameznikov zagotovijo nek lokalni generacijski bum.

Namesto, da bi se organizacija posvetila pomoči pri zagotavljanju čim bolj kvalitetnega programa in čim bolj kvalitetnega izvajanja programa odriva nosilce znanj posameznih sklopov “temeljnih taborniških znanj” na rob in v vakumu vsebine ustvarja formo. Veliko forme.

Mogoče bi bilo včasih dobro sestopiti z oblakov visokoletečih misli, ki operirajo v idealnem svetu in dejansko ugotoviti, kaj povprečni vodnik pri svojem delu potrebuje in kako še dodatno oporo ponuditi tistemu podpovprečnemu, da počasi taborništvo premaknemo v smeri, ki bo v situaciji v kateri organizacija (tako programsko kot kadrovsko) dejansko je naredila nek pozitiven premik ne pa sproducirala še treh naborov dokumentov, za katere je najbolj zdravo, da jih tisti, ki so jim namenjeni niti pogledajo ne.

Hvala za kratko razlago.