Všeč mi je tole pogrevanje “partizanci & domobranci” scene, ki skoraj nikogar od trenutno aktivnih članov ne gane niti malo. Velika večina današnjih članov se je vključila v našo organizacijo  v času, ko obstaja sorodna organizacija, ki svoj začetek delovanja prav tako postavlja v leto 1922.

Ampak tista organizacija iz leta 1922 je pač prenehala z delovanjem. In letnica ustanovitve ZTS je pač 1951. Tudi nastanek Slovenije kot suverene države postavljamo v 1991 in ne v čas Karantanije, čeprav bi se lahko zaradi prestiža same letnice delali, da smo vmes pač malce “zaprli štacuno”, ampak da je to pač še vedno ista zadeva samo malo južneje. Pač ni. Kot tudi ZTS ni isto kot skavtska organizacija izpred vojne.

Predvojna organizacija je delovala ~23 let, ZTS jih ima 70. Organizacija se je po ustanovitvi v okolju, kot je bilo, razvijala, kot se je in trenutni člani organizacije so člani te organizacije zato, ker je takšna kot je. Mogoče pa smo člani ravno zato, ker ZTS ponuja kombinacijo skavtstva in gozdovništva in ker je uniforma zelena in ker je klobuk bolj praktičen za v puščavo kot v gozd. Mogoče je kdo član celo zato, ker se mu kolca po časih pred neusmiljenim kapitalističnim individualizmom s katerim nas indoktrinirajo multinacionalke, katerih apetit po našem in “našem” naravnem okolju je neizmeren. Mogoče. Kdo bi vedel?

Ker obstaja alternativa težko kdorkoli trdi, da nima izbire glede udejstvovanja v mladinski organizaciji. In danes lahko vsak izbira barvo kroja, število lilij, obliko duhovnosti in vse drugo po čemer se razlikujemo.

Vseeno pa večina problemov, ki jih organizacija ima ne izhaja iz premalo skavtskih lilij ali iz imena “tabornik” ali iz domnevne “izrazite neprepoznavnosti kot članica WOSMa”. Večina problemov, ki jih organizacija ima tudi ne izhaja iz števila in vrste zastav, ki vihrajo na jamborih. Nisem prepričan niti, da bi večina članov organizacijo opredelila kot “izrazito patriotsko in domoljubno”. Morda pa smo kot organizacija malo bolj “šotor dom, narava mati…” in “tam ob ognju našem si sežemo v roke”. Morda nam je ob verbalni driski, ki jo po državi (pa tudi čez meje se preliva), zlivajo politiki malce nerodno mahati z zastavami. Morda.

Morda je večina članov premladih, da bi bila samostojna Slovenija njihova intimna opcija, ampak so bili v to državo pač rojeni in morda do vseh tistih, ki so si prizadevali za uresničitev sanj leta 1991, raje nimajo nekih čustev, ker se niti ti, ki so si (ali pa si niso) prizadevali za samostojno državo ne znajo odločiti, kdo je bil za (in kdo ne) in kdo je lahko bil prej komunist (in kdo ne) in kdo je kaj švercal in prodajal (in kdo ne). Morda so osamosvojitelji (v najširšem pomenu besede) uspeli s svojimi kasnejšimi dejanji osamosvojitev osrati to te mere, da se najvarneje počutimo, če jo vzamemo le kot dejstvo, brez neke čustvene komponente in pretiranih razmišljanj, ki na sončni strani Alp vodijo izključno v delitve.

Verjetno je večina članstva zadovoljna, da se tedensko dobiva s prijatelji na vodovih sestankih, da gredo skupaj na kak izlet, pohod, bivak. Verjetno je večina zadovoljna, da se družijo na taborjenjih, zimovanjih, pomladovanjih, jesenovanjih, tečajih, tekmovanjih in drugih dogodkih, ki jih je poln koledar. Verjetno so zadovoljni tudi, da jim članstvo v WOSM omogoča udeležbo na mednarodnih akcijah. Verjetno jih v organizaciji poleg prijateljstev držijo tudi nova znanja in izkušnje, ki jih pridobijo in način dela, ki jim vse to omogoča in nenazadnje tudi občutek dolžnosti vračati prejeto mlajšim rodovom.

In vse to je najbrž bistvo taborništva ali pa skavtstva z lilijami ali pa brez, s štirimi zastavami ali pa samo eno. Večina članov živi taborništvo zdaj in ne v letih 1922, 1945, 1951 ali 1994 in večina jih ni tako trapastih kot jaz, da bi se šla spuščati v brezplodno debato s prvim klobukom ZTS gospodom de Costo.