Zdej pa pazi nepričakovano – zmotil sem se. A shocker, I know. 🙂

Ne bi imel problema, če bi nekdo izpostavil mojo napako in omenil, da PzM v zahtevah za osvojitev preizkušenj govori o temeljnih taborniških znanjih za določeno starostno skupino in označil še odstavek v samem PzM. Več kot zgolj s pojmom sicer ni zapisano, kaj to pomeni. Morda implicitno bi bilo možno razbrati, da so to znanja, ki so del mnogoboja.

Zdej pa naprej na odgovor Mačku… Rock & roll. 😀

Moje ugotovitve iz tvojega zapisa:

1. Določene stvari bi rad zapovedal – torej postavil okvir, celo zahteve.
2. Ne predlagaš principov, razmišljanj, argumentov, na podlagi katerih bi utemeljil nabor teh znanj. (tudi v gradivu manjka)
3. Ne govoriš o postopku, kdo in kako lahko tak okvir sprejme in ga naloži vsem rodovom.
4. Imaš željo, da bi izboljšal delo vodnikov in jim ga tudi olajšal.

Torej, še enkrat – nimam težav, če imamo vsebine, za katere si močno želimo, da jih vodniki izvajajo ali znanje, za katerega si želimo, da ga člani usvojijo. Zdi se mi narobe, da zapovemo znanje ali aktivnosti. To se mi ne zdi potrebno. Micro-management. Zdi se mi pametno, da se veliko avtonomije glede aktivnosti prepusti rodovom, ki se to dogovorijo znotraj kolektiva. Avtonomijo glede aktivnosti bi morali imeti tudi vodniki, po mojem. Kvaliteto bi meril z drugimi vatli.

Želim si, da obstaja neko ozadje, argument, na podlagi česa smo naredili izbor teh znanj. Zakaj so ta, katera so in zakaj jih je toliko, kot jih je. Če ne obstaja drug argument, mora biti zadeva demokratično sprejeta, da je po mojem legitimna. Če so to znanja, ki so potrebna za mnogoboj, potem je to zapisano že sedaj, sprejeto v okviru PzM in dodatna pojasnila niso potrebna.

Skupna nama je želja, da se pomaga vodnikom, da bo naš program za člane boljši. Ne verjamem pa, da se bo to zgodilo samo od sebe zaradi tega, kar to piše v nekem dokumentu. Zgodilo se bo, če se skupaj za določeno stvar odločimo in potem mi, prostovoljci, načrtovalci, vodnikom osebno pomagamo, podpiramo in jim dajemo hitro povratno informacijo, kaj delajo dobro in kaj ne. Programska komisija ZTS naj za ta namen pripravi orodja, ki bodo v pomoč prostovoljcem. Strateški dokument ni orodje. Programska komisija lahko pripravi tudi strateške dokumente, ampak za te naj pridobi široko strinjanje vseh. Vodniki pa za boljše delovanje potrebujejo naš čas. In zato je to po mojem mnenju tako težko.

V svojem zapisu drugače po mojem mnenju uporabiš retorično tehniko strawman, kjer karikiraš, kaj Program za mlade pomeni, da lažje poudariš, da se ti zdi nesmiseln. Program za mlade se niti v celoti, niti v večini ne prilagaja posamezniku.

Kot drugo bi opozoril še, da si svoj zapis oblikoval kot dejstva, ne osebna mnenja. Če so stvari dejstva, jih lahko merljivo utemeljimo. Pri tem bi rad opozoril, da nismo dorekli, kaj je mera, za katero si vsi skupaj zavzemamo. V tem pogledu lahko rečemo, da je usvojenih veščin vedno manj, morda je celo znanja vodnikov vedno manj, ampak ni nujno, da je naš program zato slabši. Paziti moramo na to, kaj merimo in na kakšen način vzpostavimo vzročno-posledično zvezo. Razumem tudi, da bi si mnogi želeli hitre povratne informacije, da so pri svojem delu usmešni in da cilji v obliki znanja to sigurno omogočajo. Moj strah je, da se zadovoljimo samo s tem in pozabimo, da se naše poslanstvo dosega na veliko daljši časovni skali, kar pa pomeni tudi, da je veliko težje merjliva, morda celo nemogoča na ravni posameznika.

Pri odstavku, kjer omenjaš, da nismo vsi za vse, se strinjam s tabo! Potrebujemo recepte, ideje, najboljše prakse. Ampak. Zame so to lahko vodila in je to dovolj. Ravno to, da sem kot vodnik v nečem dober, mi narekuje, da bom to vsebino lažje prenašal naprej in s tem poskrbel za kvaliteten program. Če sem plezalec, gremo plezat. Če sem v pevskem zboru, bomo peli. In tako naprej. Ravno z razumevanjem tega, da vsi niso za vse, ne razumem, zakaj bi jim vse nalagali.

Govoriš o procentih, komu naj bo PzM namenjen (“Tistih prvih 20% bo delovalo po principu Programa za mlade, če bi ga imeli napisanega ali pa ne. So pač taki po naravi, da se angažirajo, si vzamejo čas, tuhtajo in tehtajo, se žrtvujejo.”)  – torej najboljši vodniki tega ne potrebujejo, ker bi v vsakem primeru delali dobro – da raje podprimo tiste “slabše” vodnike, spodnje, ne zgornjih decilov. Ne strinjam se z dveh vidikov. Prvi je, da PzM ni orodje za vodnike. Ta dokument jim moramo razložiti na drugačen način in tu vse poskuse podpiram. Drugi pa je, da se po svoji naravi ne strinjam s premiso. Želim si, da najbolj sposobni kažejo smer, so vzor in testirajo stvari, kot pa da jih mi omejimo, jim zapovemo vsebine in jim morda damo celo vedeti, da ne smejo razmišljati drugače. Naša organizacija je v svojem ustroju konzervativna, zato se mi zdi bolj pomembno, da se tistim, ki želijo delati kvalitetno, morda drugače, da vedeti, da je to v redu in jih pri tem podpiramo. Tudi če to pomeni, da pri tej evoluciji ubijejo kako našo sveto kravo.

Za zaključek – glede na količino gneva, ki veje iz tvojega zapisanega in dejstva, da verjetno v mnenju nisi osamljen, predlagam znano strategijo – sprejmi ali spremeni. Zagrenjenost pa pri tem ne pomaga. Ne gradimo nekaj novega, ampak se pogovarjamo o temeljnem programskem dokumentu, o katerem smo se skupaj strinjali in ga potrdili. Naj bodo tudi prihodnji strateški dokumenti taki.

Srečno!