Še en malce daljši tekst – ampak je berljiv, sem se zelo potrudil. 🙂

Program za mlade je ena največjih zablod, ki je bila sprejeta v organizaciji v zadnjih dveh desetletjih. Je utopija, ki ne more nikoli zaživeti, saj ne živimo v družbi, kjer bi vsak počel samo to kar mu paše in pri tem preživel.

Če bi bili pa na svetu samo taborniki, potem bi si lahko vzeli neskočno časa, da bi tuhtali kaj paše vsakemu posameznemu članu organizacije in mu pripravljali individualizirani program.

V trenutku, ko bi prešli na idejo “vse se prilagaja posamezniku”, bi se tudi začel razpad organizacije.  Bistvo taborništva je v skupinskem delu, dopolnjevanju drug drugega in tudi prilagajanju drugega drugemu. Vse te pretirane želje po individualizaciji forsira par posameznikov, ki pa ne vidijo, da s tem v resnici uničujejo taborništvo. Vsak dan vidimo kam je prišel svet (družba), kjer je edino posameznik nekaj pomembnega, vse ostalo ga pa ne briga.

Če odmislimo popolno prilagajanje posamezniku, in se posvetimo njegovim potrebam, hitro ugotovimo, da ima vsak od nas neke okvirje v katerih se giblje. Če teh okvirjev ni, sistem propade – velja za družbo, službe in seveda tudi za tabornike. Okvirji nam določajo kaj lahko počnemo znotraj določenega sistema, mi pa s sprejemanjem teh okvirjev povemo ali so za nas sprejemljivi. Če nam ni všeč okriv pri tabornikih, gremo h gasilcem. Če nam ni všeč okvir na delovnem mestu, zamenjamo službo.

Vsekakor ti okvirji pri tabornikih ne smejo biti “zacementirani”, ampak  osnova mora obstajati. K tej osnovi pa potem vsak doda in izvaja aktivnosti, ki so mu najbolj pri srcu.

Zato vsaka organizacija rabi svoje cilje in načrt kako jih bo dosegla. S tem se spet postavi okvir (mimogrede – to naredi tudi vsaka vizija). Če ZTS kot zveza društev nima skupnega cilja, s skupnimi minimalnimi standardi na področju programa, izobraževanja, dela z mladimi itd., potem nima smisla da obstaja.

Mladi v ZTS so sposobni premikati gore. To je bilo že neštetokrat dokazano. Ampak prav tako je bilo neštetokrat dokazano tudi to, da je izmed vseh teh mladih recimo 20 % takih, ki se nadpovprečno angažirajo, ki živijo za to, da organizacija  deluje, pa naj bo to na rodovem, območnem ali državnem nivoju. Tem sledi 60 % mladih, ki se po potrebi aktivirajo, so sposobni slediti zgledom prve skupine, vendar niso niti pol toliko angažirani kot prva skupina – kar je popolnoma normalno! Imamo pa tudi 20 % takih, ki pač so in od njih ni nobene večje koristi.

Tistih prvih 20% bo delovalo po principu Programa za mlade, če bi ga imeli napisanega ali pa ne. So pač taki po naravi, da se angažirajo, si vzamejo čas, tuhtajo in tehtajo, se žrtvujejo. Vsi ostali pa rabijo konkretne okvirje v katerih naj delujejo. To pa tudi zaradi tega, ker jih šolski sistem ukaluplja od malega. Če jim samo vzamemo kalup, s tem nismo naredili ničesar, ker bodo izgubljeni in bodo (preverjeno) obstali na mestu. Treba jih je naučiti, da lahko delajo tudi izven okvirja. Ampak pri tem ne smemo pozabiti, da potreba po okvirju vedno ostane in da večini pač paše, da imajo okoli sebe okvir!

Ko smo že pri šolah – tudi tam imajo učne načrte, pa tam poučujejo ljudje, ki so pred tem štiri leta hodili na faks, da so dobili vsa potrebna znanja. Pri tabornikih se pa od sprejema Programa za mlade pričakuje, da bodo mladi, ki so stari 16+ in še sami sebe zelo konkretno iščejo pod soncem, bili sposobni igrati pedagoge pol mlajšim otrokom brez kakršnih koli podpornih vsebin.

Če bi slepo sledili paradigmi Programa za mlade (vsak naj počne to kar mu paše), bi moral biti vsak vodnik vrhunski menedžer, tak ki je sposoben voditi najzahtevnejše sisteme, saj usklajevanje osmih mulčkov, kjer bi vsak delal kar je njemu ljubo, ni nič manj zahtevno kot vodenje organizacije z več ducat zaposlenimi. Ali je pošteno od organizacije, da mladim vodnikom vzbuja slabo vest, ker mogoče ne zmorejo slediti fantazijskim ciljem?

Mladi lahko v naši organizaciji premikajo gore, nimajo pa nadnaravni sposobnosti.

Sam sem zelo vesel, da je nastalo Stopnišče taborniških znanj, saj kaže, da so posamezniki in rodovi ugotovili/potrdili, da je bila ukinitev Osnovnega programa s sprejemom Programa za mlade napaka.

To se je pred tremi leti izkazalo tudi na zimskih obiskih dveh večjih rodov MZT, saj smo se takrat resno začeli pogovarjati o tem, da moramo nazaj postavit Osnovni program. O tem, da bomo za začetek spisali osnovni program za področje orientacije in topografije ter nato k sodelovanju povabili še ostale rodove, smo kasneje diskutirali tudi na ravni izvršnega odbora MZT. Žal je bilo toliko že aktivnih projektov in potem še korona, da tega nismo uspeli zagnati.

Osnovni program (tisti, ki je bil ukinjen s Programom za mlade) je potreboval osvežitev, ne pa ukinitve, saj mladi v taborniški organizaciji nikoli niso imeli težav zaradi tega, da znotraj sistema Osnovnega programa niso mogli izvajati stvari, ki so se njim zdele najbolj primerne in na način, ki je bil njim najbolj všeč. Vse je bila stvar iznajdljivosti.

Bistveno pri celi stvari je pa to – Program za mlade in Stopnišče taborniških znanj lahko delujeta z roko v roki če se PZM prilagodi do te mere, da bo spisan za družbo v kateri živimo in ne neko fantazijo, kjer so taborniki vse kar obstaja na tem svetu in otroci ter prostovoljci niso omejeni s časom, financami, družbo … Tisti najbolj pridni prostovoljci bodo delali tako, da bodo v največji možni meri iskali svoje rešitve, preostali, velika večina, bo pa uporabila Stopnišče taborniških znanj in še kakšno drugo literatoru ali pripomočke, če jih bodo imeli na voljo.

Treba se je zavedati, da nismo vsi za vse. Blaž je glasbeni kreativec, jaz nisem to niti pod razno. Sem pa jaz vizualni kreativec, Blaž pa ne. In tako je v življenju. Za določene stvari, kjer nismo najboljši, potrebujemo recepte, če želimo da kam pridemo. Pa naj bo to za kuhanje jedi ali pa pripravo taborniškega programa za otroke in mlade.

20 % vodnikov zato ne rabi Programa za mlade, rabi samo okvir, kjer lahko preverjajo, če so otrokom dali potrebna osnovna taborniška znanja. Večina preostalih vodnikov bo pa potrebovala  recepte in jih bo izvajala tako kot bodo napisani. In to je v resnici dobro, saj bodo otroci v njihovem vodu dobili znanje/vrednote/… ki jih potrebujejo. Ko bodo ti otroci starejši, bodo imeli dobro osnovo, da to nadgradijo in sami postanejo eni izmed tistih 20 % najbolj angažiranih tabornikov.

Nekateri izmed zgoraj opisanih vodnikov bodo (tudi/predvsem) s pomočjo receptov prišli do spoznanja, kaj je dober program in ga bodo kasneje, ko bo njihov vod v veji GG, sami začeli izvajati program z minimalno ali brez podpore receptov.

Ker vem, da velika večina vodnikov in načelnikov zdaj že ne ve več kaj je osnovni program in kako lahko izgleda “knjiga receptov”, delim z vami povezavo do Osnovnega programa in knjigice Delo z MČ – Tretji plamen.

Osebno podpiram vse poizkuse, da določimo kaj so osnovna taborniška znanja, ker bo zaradi tega velika večina vodnikov delala lažje in kvalitetneje. Ko bodo rodovi znali izraziti to potrebo dovolj na glas, bo vseeno ali je neka ekipa pripravljala Prosmernice ali pa Stopnišče taborniških znanj. Končni rezultat bosta v resnici dva dokumenta – en, ki bo povedal kaj so osnovna taborniška znanja in drugi, ki bo povedal v kateri starosti so otroci sposobni razumeti določene vsebine. Kombinacija obojega bo pa tisto kar potrebujejo vodniki.

Uživajte.

 

Muc