Ob branju Stopnjišč taborniškega znanja se mi poraja kup vprašanj, nekaj pomislekov in močan občutek odpora. S spodnjim besedilom želim razložiti svoje mnenje in nasloviti zame najpomembnejše pomisleke. Rad bi orisal tudi izziv, ki ga vidim v prihodnje, predvsem kompatibilnost teh programskih smernic (ironično – PROsmernice) z predlogom vizije taborništva 2030. Najbolj direktno, zdi se mi, da je namen dokumenta strel v koleno, pri čemer bi vsebino lahko smiselno uporabili na drugačen način – zelo blizu temu, kar je v obrazložitvi zapisano, da je bil osnovni namen pobudnic PROsmernic. Hvala vsem, ki si boste vzeli čas za branje tega daljšega zapisa. Hvaležen bom vaše povratne informacije.

V procesu snovanja vizije taborništva 2030 sem sodeloval od samega začetka. Zelo močno sem navijal zanj, ker tudi sam čutim potrebo, da se taborniki v Sloveniji poenotimo – istočolnost, pa te fore. Ampak sam bi se kadarkoli in vedno znova raje poenotil na ravni idej in vrednot, kot pa aktivnosti. Dobri vodje komunicirajo želene učinke in ne predpisujejo poti, ki nas bo vse pripeljala do tja. Postavljanje v pozicijo tistega, ki ve več od ostalih, ki ve, kaj je prav in kaj ne, je po mojem mnenju izredno nevarno in nesprejemljivo za taborniško organizacijo, kakršne del želim biti.

 

Na tej točki se mi zdi, da sta vizija taborništva 2030 in Stopnišče taborniških znanj nezdružljiva. Kot omenjeno, vizija se trudi poenotiti tabornike v Sloveniji na podlagi skupnih, že sprejetih idej in vrednot in je odraz današnjega časa. Pri tem dopušča raznolikosti, s čim rodovi te cilje dosežejo, dokler je upoštevan tudi dogovorjen način (taborniški pristop). Na drugi strani Stopnišče taborniških znanj v večjem delu praktično izloča druge vsebine, pri čemer kvaliteta programa ne izhaja iz poslanstva in idej, niti iz načina izvedbe, ampak zgolj iz izbire vsebin. V tem pogledu se vračamo nazaj na točko, kjer smo že bili in to ne na boljše.

 

Stopnišče taborniških znanj je, izhajajoč iz zapisanega namena, politični dokument, ne programsko orodje

Ob branju Stopnjišč taborniškega znanja se mi poraja kup vprašanj, nekaj pomislekov in močan občutek odpora. S spodnjim besedilom želim razložiti svoje mnenje in nasloviti zame najpomembnejše pomisleke. Rad bi orisal tudi izziv, ki ga vidim v prihodnje, predvsem kompatibilnost teh programskih smernic (ironično – PROsmernice) z predlogom vizije taborništva 2030. Najbolj direktno, zdi se mi, da je namen dokumenta strel v koleno, pri čemer bi vsebino lahko smiselno uporabili na drugačen način – zelo blizu temu, kar je v obrazložitvi zapisano, da je bil osnovni namen pobudnic PROsmernic. Hvala vsem, ki si boste vzeli čas za branje tega daljšega zapisa. Hvaležen bom vaše povratne informacije.

V procesu snovanja vizije taborništva 2030 sem sodeloval od samega začetka. Zelo močno sem navijal zanj, ker tudi sam čutim potrebo, da se taborniki v Sloveniji poenotimo – istočolnost, pa te fore. Ampak sam bi se kadarkoli in vedno znova raje poenotil na ravni idej in vrednot, kot pa aktivnosti. Dobri vodje komunicirajo želene učinke in ne predpisujejo poti, ki nas bo vse pripeljala do tja. Postavljanje v pozicijo tistega, ki ve več od ostalih, ki ve, kaj je prav in kaj ne, je po mojem mnenju izredno nevarno in nesprejemljivo za taborniško organizacijo, kakršne del želim biti.

 

Na tej točki se mi zdi, da sta vizija taborništva 2030 in Stopnišče taborniških znanj nezdružljiva. Kot omenjeno, vizija se trudi poenotiti tabornike v Sloveniji na podlagi skupnih, že sprejetih idej in vrednot in je odraz današnjega časa. Pri tem dopušča raznolikosti, s čim rodovi te cilje dosežejo, dokler je upoštevan tudi dogovorjen način (taborniški pristop). Na drugi strani Stopnišče taborniških znanj v večjem delu praktično izloča druge vsebine, pri čemer kvaliteta programa ne izhaja iz poslanstva in idej, niti iz načina izvedbe, ampak zgolj iz izbire vsebin. V tem pogledu se vračamo nazaj na točko, kjer smo že bili in to ne na boljše.

 

Stopnišče taborniških znanj je, izhajajoč iz zapisanega namena, zame politični dokument, ki negira bistvo Programa za mlade – aktivnosti ne izhajajo iz poslanstva, vzgojnih ciljev in vzgojnega ideala. Te dosega kvečemu posredno, pri čemer ne opredeli, čemu so predlagane tematike in aktivnosti z dosego le-teh bolj primerne od drugih.

Zakaj se strinjam z vsebino Stopnišča taborniških znanj?

Ker na pregleden in smiseln način na nekaj primerih vodnikom razloži, da je potrebno vsebine izbirati in prilagajati razvoju (starosti) otrok. Ker pokaže, kako se vsebine lahko vsebinsko nadgrajujejo in stopnjujejo. Ker lahko prepreči, da bi prostovoljci s člani izvajali neprimerne vsebine.

Zakaj se ne strinjam z namenom Stopnišča taborniških znanj (ČEMU)?

Program za mlade je izredno progresiven temeljni programski dokument, ki poleg statuta Zveze tabornikov Slovenije opredeljuje glavne ideje taborništva – poslanstvo, taborniški pristop, vzgojne prioritete in ideale, vzgojne cilje, prisego, zakone, taborniška načela ter področja delovanja taborniške organizacije, pri čemer so »intenzivnost delovanja na področjih in programske prioritete odvisne od značilnosti posamezne družbe, družbenega dogajanja in usmeritev za družbeni razvoj«.

Program za mlade je bil načrten in zavesten odmik od zapovedanih aktivnosti, kot smo jih poznali pred njegovim sprejetjem v Osnovnem programu in še bolj preko “rdečih knjižic”. Zdi se, da vse od takrat poteka dilema o bistvu taborništva – o naši identiteti. Vem, da se kar nekaj avtorjev dokumenta Stopnišče taborniških znanj, predvsem načelnik za program v ZTS, ki je nov dokument potrdil, dobro zaveda te dileme, saj smo o tem večkrat skupaj debatirali, tudi v okviru pisanja nove vizije taborništva 2030.

Očitno smo prišli do točke, ko se moramo o tem širše pogovoriti. Za prihodnje delovanje taborniške skupnosti se zdi pozitivno, da bi o tem sprejeli skupno odločitev. Ne zdi pa se konstruktivno, da nekdo tak dokument samo objavi in ga razglasi za končanega, pri čemer bo širši konsenz glede njegove smiselnosti šele pričel lobirati v taborniški javnosti.

Program za mlade nikjer ne govori o tem, KAJ točno taborniki počnemo in to z dobrim razlogom. To odgovornost nalaga prostovoljcem, da sami poiščejo, se odločijo in pripravijo najboljše možne aktivnosti. Del našega vzgojnega programa je ravno to, da kot prostovoljec raziskuješ, odkriješ in razumeš, zakaj so določene aktivnosti boljše od drugih. Pri tem se namen aktivnosti ne zaključi pri uspešni izvedbi in usvojenem praktičnem znanju, ampak so to zgolj sredstva za dosego višjih ciljev – vzgojnih ciljev, vzgojnega ideala, poslanstva taborništva. Drugi, prav tako ključni del tega pa je evolucija aktivnosti. Zgolj skozi testiranje novih, drugačnih aktivnosti lahko najdemo tiste, s katerimi najbolje dosegamo želen namen, na dogovorjen način – preko taborniškega pristopa.

Razlika med PROsmernicami, ki jih omenjajo v spremnem besedilu, in Stopniščem taborniških znanj je v tem pogledu očitna iz tabele, ki so jo priložili:

Odmik od osnovne ideje PROsmernic se je začel že v prejšnjem mandatu, nestrinjanje med avtoricama in komisijo za program pa ni bilo vsebinsko, ampak KONCEPTUALNO, kar je v spremnih dokumentih tudi razloženo.

Razlika je zelo subtilna in lahko ob branju zgolj vsebine ‘tabel znanj’ bralcu uide. Zame pa predstavlja ključno vrednostno sodbo, ki ni nikjer utemeljena ali potrjena s strani večine – PROsmernice naj bi govorile o tem, da določenih vsebin ni smiselno početi pri določeni starosti članov. Stopnišče taborniških znanj na drugi strani določa, da so nekatere vsebine / aktivnosti boljše od drugih in bi jih morali prostovoljci umestiti v tisti v dobršen del programa. Strinjam se, da se vrednostna sodba zgodi tudi pri vzgojnih idealih, vzgojnih ciljih ter vrednotah taborništva. Zato je tako zelo pomembno, da je v Programu za mlade podrobno razloženo, čemu smo si izbrali ravno te dotične stvari in ne drugih. Prav zaradi te vrednostne sodbe trdim, da je Stopnišče taborniških znanj političen in ne programski dokument – njegov namen ni pomoč vodnikom, ampak smernica za načrtovalce, da v letni program umestijo »prave« stvari. Ker PROsmernice niso imele tako ambicioznega namena, utemeljitev in potrditev s strani večine nista bili potrebni.

Na drugi strani smo vse te programske dokumente ravno zaradi vprašanja legitimnosti potrdili na skupščini z glasovanjem.

Če bi moral sam strniti in karikirati razliko med obema dokumentoma:

 

Kot namen novega dokumenta je izpostavljenih več stvari, pri čemer so zame sporne vsaj sledeče:

1. Stopnišče taborniških znanj postavlja »temeljna taborniška znanja« na enakovredno mesto drugim idejam taborništva in jemlje avtonomijo za odločanje o programu tako članom, kot tudi prostovoljcem. Podaja vrednostno sodbo o tem, katere so boljše vsebine od drugih, ne da bi to utemeljil.

 

2. Stopnišče taborniških znanj se večkrat sklicuje na Program za mlade, pri čemer daje vtis, da »temeljna taborniška znanja« že obstajajo. Program za mlade nikjer ne predpisuje aktivnosti, ki naj bi jih izvajali za dosego našega poslanstva.

Iz Navodil za uporabo, stran 3., odstavek Kako gradivo uporabiti kot načelnik družine, rodu?:

 

»Načelniki so odgovorni za usklajevanje in spremljanje dela vodnikov in specialistov pri uresničevanju Programa za mlade, kar vključuje tudi temeljno taborniško znanje. Z zavedanjem in upoštevanjem pomena temeljnega taborniškega znanja za posameznega člana in za taborniško organizacijo, se krepi tudi kakovost samega taborniškega programa kot vzgojno-izobraževalne dejavnosti.«

 

3. Dokument daje navidezno možnost izbire ter s tem upraviči povezavo z idejami PzM. Če je zapovedane 2/3 celote, so stvari še vedno zapovedane. Program za mlade odgovornost za izbiro in pripravo vsebin nalaga prostovoljcem in aktualnemu izvršnemu odboru. V programu za mlade ni predvideno, da so aktivnosti zapovedane in imajo možnost, da se trenutnim dogajanjem v družbi prilagajajo.  

Iz Navodil za uporabo, stran 2., odstavek Priporočila za uporabo, 2. točka:

 

»Ker delujemo skladno s Programom za mlade, se ne zahteva, da člani v posameznem obdobju usvojijo vse zastavljene cilje. Stremimo k temu, da člani rodu usvojijo (vsaj) dve tretjini temeljnih taborniških znanj za svojo starostno skupino (npr. MČ III), razen v primeru, če za to nimajo usvojenih predznanj (npr. znanj za MČ II).«

 

4. Nikjer ni razloženo, kako smo določili »temeljna taborniška znanja« in kdaj smo se o tem skupaj strinjali. Predstavljena so kot dejstvo. Pri tem se zdi, da bodo v prihodnje uporabljena za legitimacijo določenih vsebin, aktivnosti, literature in izobraževanj, pri čemer prihaja do krožnega sklica med vzroki in posledicami.

Iz Navodil za uporabo, stran 1., Uvod, 4. odstavek:

»Glavni cilj gradiva je opremiti naše MČ in GG s temeljnim taborniškim znanjem. Načelnike, vodnike in specialiste Stopnišče taborniških znanj prek ciljev usmerja v znanja, ki naj bi jih predali svojim članom pri neki starosti. So tudi osnova za pripravo drugih taborniških gradiv in pripravo nadaljnjih vsebin in aktivnosti, primernih za naše člane.«

Poenostavljeno: Ker smo do sedaj organizirali te aktivnosti in izobraževanja, nas to diferencira od drugih – nas dela Tabornike. Čemu moramo v prihodnosti delati te aktivnosti in imeti ta izobraževanja? Ker so te vsebine tiste, ki nas bodo delale Tabornike.  

To gradivo članov ne bo opremilo z znanjem. Zdi se kot najcenejši odgovor starša ali učitelja na otrokovo vprašanje »Čemu moram to delati / se tega učiti?«. Ta odgovor poznamo vsi: »Ker sem jaz tako rekla.« ali »Ker je tak učni program.« in je klasični primer napake v sklepanju, da je stvar pravilna, ker je izrečena s strani avtoritete.

 

5. »Temeljna taborniška znanja« bi morala biti najmanjši skupni imenovalec in osnova za poenotenje med taborniki iz različnih taborniških rodov.

Iz namena Stopnišča taborniških znanj:

»Ponuditi nabor temeljnih taborniških znanj, za katera si želimo, da jih imajo naši člani usvojena ob prestopu v starostjo vejo Popotnikov in popotnic. Vključno s tem poenotiti osnovni nivo znanja tabornikov po Sloveniji.«

Zakaj se ne strinjam z načinom Stopnišča taborniških znanj (KAKO)?

Glede na zapisano v spremnem besedilu in očitno turbulentno zgodovino dokumenta, ne razumem, zakaj bi dokument razglasili za končan in za strinjanje z njegovo vsebino lobirali šele po objavi, pri čemer:

• iz gradiva ni jasno, ali so pilotni rodovi dobili v testiranje PROsmernice ali Stopnišče taborniških znanj,
• iz gradiva ni jasno, ali je bil strokovni pregled opravljen po kosih (temah), na ravni dokumenta ali kot del celote taborniške ideje (skladnost s PzM),
• gradivo ni bilo poslano širši taborniški javnosti pred objavo, komentarji pred objavo niso bili možni,
• iz gradiva izhaja, da tega programskega dokumenta skupščina ne bo potrjevala.

 

FAQ – pogosta vprašanja

Naključni sogovorec: »Torej po tvoje ne bomo več postavljali šotorov in kurili ognjev!«

Ne, to je napaka v sklepanju. Ne trdim, da so vsebine, ki so zapisane v Stopnišču taborniških znanj slabe. Trdim, da je slabo, da se predpisujejo kot edina pravilna možnosti (pa čeprav zgolj v delu programa). S tem, ko rečem, izvajajmo aktivnosti, s katerimi bomo najbolj uspešno dosegli želen učinek, v nobenem pogledu ne branim, da kdorkoli za ta namen postavlja šotor.

Naključni sogovorec: »Pa saj je dovolj časa za vse!«

Taborniki imamo za svoje delovanje izredno majhen delež celotnega časa članov. Tudi absolutno tega časa ni veliko. S tem, ko nekdo zapove, katera so »temeljna taborniška znanja«, predpisuje, da do želenega učinka pelje samo ena pot, na drugi strani pa zahteva, da se temu nameni čas, ki ga posledično ni mogoče izkoristiti za druge aktivnosti.

Naključni sogovorec: »Ampak a veš koliko časa in truda so prostovoljci vložili v ta dokument? Ne moremo sedaj tega kar zavreči.«

Vsebina tabel znanj se mi zdi primerna za uporabo, če bo njen namen, da razloži, katere vsebine, nivo znanja ni primerno za določeno starost članov. Lahko tudi obrnemo in rečemo, da razlaga, kater nivo je primeren za katero starost. Dokument, ki določa, katere vsebine bi morali obravnavati znotraj programa ali ki določa katero znanje naj bi člani usvojili, pa se mi zdi kontraproduktivno in v nasprotju s sprejetimi smernicami programa.

Naključni sogovorec: »Ampak potem ne moremo videti nobenega rezultata na članih niti ali vodnik dela dobro ali ne.«

Menim, da je možno za to izbrati drugačne kriterije. Primernost, strokovnost, priprava, izvedba, napredek članov v sposobnostih, skladnost s taborniškim pristopom, zasledovanje vzgojnih ciljev … Ne pa zgolj izbira vsebine.

Na drugi strani se strinjam, da je učinek na člane izredno težko izmeriti, saj se kaže na zelo dolgi časovni skali. Zato smo v viziji taborništva zapisali, da si želimo biti »zmožni pokazati metodološko dokazan učinek na mlade ljudi, ki so bili več let člani naše organizacije.« Sam sem si pri tem predstavljal podobno raziskavo kot jo je WOSM že izvedel v več različnih državah sveta.

Naključni sogovorec: »To so samo tvoji strahovi. Čisto narobe si predstavljaš to zadevo.«

Res je. To so moji strahovi. Na žalost sem v 15-letnem obdobju prostovoljstva prevečkrat videl, kako se nekateri prostovoljci oklenejo besed za voljo praktičnosti, merljivosti. Videl sem, da je ljudem težje sklepati iz konceptov na dejanskosti in da je iz primerov zelo enostavno potegniti napačne zaključke. Videl sem, kako se začetne ideje izrodijo v končno stanje, ki ga je veliko težje spremeniti. V svojem rodu vidim, kaj pomeni, da se skupaj ves čas izprašujemo, kaj v resnici pomeni kakovosten taborniški program in kakšen je, če ga vsebinsko ne zapovedujemo. Ja, moj strah je, da je možno enake vsebine izkoristiti v različne namene. Zato bi raje videl, da skupaj več truda usmerimo v poenotenje glede poslanstva, vizije, vrednot in ključnih idej, kot pa glede določanja aktivnosti in znanja članov.

Izhajajoč iz vsega zapisanega si želim, da dokument Stopnišče taborniških znanj potrdi skupščina ZTS, saj bodo rodovi tisti, ki bodo ta program izvajali. V primeru, da bo dokument sprejet, bom predlagal, da se sprejetje Vizije taborništva 2030 umakne z dnevnega reda skupščine, saj bo glede na odločitev ta dokument po mojem zahteval ponovni premislek in preoblikovanje vizije.

Še enkrat hvala za pozornost! Srečno in po pameti.