Prebil sem se skozi tvoj prispevek. Kakšnih rešitev, dokler se skozi debato zadeva malce ne zbistri ne bi ponujal, nekaj lastnih misli in pogledov pa lahko prispevam. 

V UVODu se čudiš vsakokratnemu “izumljanju tople vode”. Jaz mislim, da toplo vodo izumljamo zato, ker smo kot mladinska organizacija in kot taki poligon za učenje in eksperimente vedno novih mladih članov.

Ker družba in znotraj te družbe tudi organizacija deluje v nekih zakonskih, programskih… itd. okvirih, se tudi ti eksperimenti na ponavljajo istih področjih in so po navadi konceptualno podobni. Kot mladinska organizacija pač dajemo mladim možnost, da naredijo svoje (pa čeprav že 10x ponovljene) napake.

Moj občutek je, da je na rodovem nivoju zaradi dolgotrajnejšega vpliva nekaterih starejših članov (,kar tudi ni vedno samo dobro), tega eksperimentiranja trenutno nekoliko manj kot na državnem nivoju. Nekoliko k temu prispeva tudi manjša ambicioznost članov, ki se udejstvujejo na rodovem nivoju (in ne rinejo višje v strukturi organizacije). Tako so se pogosteje (po liniji najmanjšega odpora) pripravljeni sprijazniti z rešitvami, ki so v preteklosti delovale in ne čutijo potrebe za vsako ceno pustiti nekega osebnega pečata.

Stanje glede ODGOVORNOSTi NA SPLOŠNO v organizaciji ni bistveno drugačno, kot je stanje glede odgovornosti v družbi na (funkcionarji itd…) Z demokratizacijo organizacije, se demokratizira tudi odgovornost. V končni fazi smo krivi vsi, ki smo nekoga izvolili/imenovali na neko funkcijo. Torej, če smo izvolili osebo, ki nalog ni sposobna opravljati, smo krivi, pa čeprav ustreznega kandidata sploh ni bilo na razpolago.

Naloge, ki jih mora nekdo opraviti so dandanes pogosto opredeljene tako ohlapno, da je odgovornost zelo težko ugotoviti. Takšna opredelitev nalog pa je pogosta zato, da je sploh mogoče najti človeka, ki je pripravljen nalogo sprejeti (včasih pa tudi zato, da se lahko “na položaj” nastavi želeno osebo ne glede na kompetence). Hierarhija je formalno sicer precej jasna, vendar pa so zadeve v praksi precej bolj mehke, saj je potrebno posameznikom že samo zato, da nalogo sprejmejo podeliti kak odpustek.

Plani, ki so podlaga kandidaturam za posamezne funkcije so po pravilu brez kakršne koli količinske opredelitve, ki bi omogočala nekakšno objektivno ovrednotenje uspešnosti izvajanja nalog. To pa poleg prelaganja odgovornosti omogoča tudi kompleten izbris odgovornosti, saj je vedno mogoče ugotoviti, da je nekdo v “danih razmerah” naredil vse kar je lahko.

 

Pri prevzemanju ODGOVORNOSTi POSAMEZNIKOV mi je blizu trditev, da moraš za to, da veš, da nečesa ne znaš/zmoreš, to skoraj znati/zmoči (Dunning-Krugerjev efekt, sleparski sindrom…). To pogosto vodi v precenjevanje lastnih zmožnosti pri tistih, ki stvari ne obvladujejo in podcenjevanje lastnih zmožnosti tistih, ki bi stvari lahko kvalitetno izpeljali.
Na koncu se na kandidatnih listah znajdejo ljudje, katerih ambicije znatno presegajo njihove kompetence, medtem ko se kompetentni ljudje zaradi dvomov v svoje sposobnosti ne upajo izpostaviti.
Kombinacija teh pojavov z možnostjo prelaganja in izbrisa odgovornosti pa v najboljšem primeru pomeni kvečjemu stagnacijo organizacije.

Problem organizacije je tudi neprivlačnost funkcij/nalog, za opravljanje katerih lahko posameznik prevzame odgovornost. Zelo redko je namreč videti več kandidatov za posamezno funkcijo, kar na koncu pomeni tudi to, da je menjavo neuspešnega posameznika težko izvesti. Na priložnost namreč po navadi ne čaka nihče. Vem tudi za ljudi, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov nalog več niso mogli opravljati, a hkrati zamenjave ni bilo mogoče najti več let.

Kolikor sam poznam prakso, je po navadi potrebno ljudi kar intenzivno prepričevati, da bi prevzeli kakšno breme/odgovornost, sploh ker je nagrada predvsem (pogosto pa tudi “samo”) lastno zadovoljstvo z doseženim. Človek pa je lahko zadovóljen tudi s precej manj dela in truda.

 

Odgovornost RODOV za delovanje zveze izhaja že iz dejstva, da so rodovi ustanovitelji te zveze. Vendar pa je pri razumevanju po mojem ključno, da je ZTS zveza društev, ki so vsaka zase pravna oseba, kar pomeni, da so v celoti odgovorna za svoje delovanje.

Iz te relacije, kjer zveza nikakor ni odgovorna za delovanje društev, ki jo tvorijo pa izhaja tudi odnos društev do zveze. Skratka, če zveza ni odgovorna za nas, tudi mi nismo za zvezo. Potem je tukaj še davek (odvod članarine), pri katerem, verjamem, da nekateri rodovi čutijo, da za ta odvod ne dobijo dovolj, najde pa se tudi kakšen, ki verjame, da ne dobi nič.

Pogosto je razlog ta, da rodovi storitev ZTS ne poznajo in ne znajo izkoristiti, včasih pa tudi to, da se jim na podlagi debat na skupščini in dela posameznih komisij zdi (morda tudi upravičeno), da je delo organov ZTS preveč v oblakih in da k lažjemu vsakodnevnemu delu v rodu ne pomaga kaj dosti. Skratka, imajo občutek, da ZTS ne naslavlja/rešuje njihovih konkretnih problemov, ampak piše dokumente za na WOSM in razne usmeritve, ki se z vsakim IO, še preden pride do implementacije zamenjajo.
Če nekomu rod deluje, se ima fino in ne ve kaj za vraga mu ZTS prinaša, potem do delovanja ZTS ne čuti nobene odgovornosti.

Kar se tiče rodovih uprav, jaz čakanja na zasedbo položajev rodu in višje v splošnem ne opažam. Bolj vidim iskanje in prepričevanje posameznikov, naj vendarle sprejmejo funkcijo (odgovornost). Ne zdi se mi zdi, da bi posamezniki odhajali odgovornost iskat v druge organizacije, bolj to, da pod pritiskom prevzema odgovornosti odidejo drugam, kjer so manj izkušeni od “staroselcev” in jim odgovornosti še ni treba prevzemati. Če pa že odidejo po odgovornost drugam iščejo oraganizacije, kjer odgovornost prinaša tudi večjo nagrado.

 

Na temo OBMOČIJ nimam kaj dosti povedati. Dolenjsko območje je vsaj za silo delovalo samo relativno kratek čas, ker so bila nihanja v uspešnosti delovanja vseh razen novomeškega rodu precejšnja. Verjetno je delovanje (in sploh obstoj) območij lažji in bolj smiseln tam, kjer je gostota rodov in interakcija med rodovi večja.

 

Pri odgovornosti IO gre za isti problem, kot pri odgovornosti posameznikov.
Problem se pojavi tudi, ker manj kompetentni vodje v svoje “svetovalne” skupine ne radi vključujejo bolj kompetentne posameznike, ker jim ti s svojim razumevanjem načenjajo videz vodje (in včasih celo zelo pozitivno samopodobo). Ta problem seveda ni lasten naši organizaciji ampak je kar spodobno prepreden skozi celotno družbo.

 

Za ZAKLJUČEK mislim, da gre pri celotni zadevi za kombinacijo sistemskih težav prostovoljstva in različnih “patologij” polnjenja CV-jev na temo katerih obstaja precejšnje število tragikomičnih prispevkov na različnih medijskih plaformah. Večinoma bi se vsi smejali, če v tem zosu ne bi tudi sami plavali.